White Pink Purple

I had some time and this came up.

Goba, gobi, gobe - Jurčki

Nedelja.

Ura 6:45. Panika. Sem zamudila?

Ne nisem, še je čas, da vstanem, se napravim, obujem škornje in brž v gozd.

In sem hodila po gozdu in iskala gobice. Bilo jih je polno, ampak nobena taka, ki bi jo jaz poznala.
In zaslišim in drugega konca gozda "Alex, poglej".
Pa so eni že našli prvega jurčka. Ni bilo 10min in ponovno slišim "Alex, poglej" in sta bila kar 2 na kupu.

Že malo obupana hodim dalje. Sem si govorila, saj važno je le to, da grem na en daljši sprehod.

Potem sem dobila navodila "Jaz grem po tej strani, ti pa pojti po tisti" in naredim 5 korakov v "mojo" smer in ga zagledam. Temna rjava kapica med rjavim jesenskim listjem.
Mogoče sem se malo preveč - beri preglasno - razveselila ampak tako je.

Ampak ni ostalo pri temu. Čez kake pol ure hoje je zopet padla komanda. "Jaz grem po tej strani, ti pa pojti po tisti". Tokrat sem naredila še celo celih 10 korakov in spet je bil moj. In še en.

Vračali smo se po isti poti. Eni so še gledali naokoli jaz pa sem lepo po potki hodila, ko kar na enkrat na moji desni strani zagledam dvojčka velikana. Pa tudi ta sta moja.

 Za zajtrk smo potem imel. Jurčke z jajčki.

Dober začetek dneva.

11h... 900km

Ja, taka pot naju je čakala do doma.

V Romuniji imajo zanimive vasi. V eni imajo čez celo vas trgovince s spominki.
Še boljša se mi je zdela ta, v kateri so imele hiše ogromne strehe. Od rdečih, srebrnih do modrih.

Ko sva prišla na Madžarsko niti ni bilo hudo, ko sem zgrešila izvoz za avtocesto M3 in sva vozila po lokalni cesti 4 z obvoznicami do Budimpešte. Sem vsaj še kaj drugega videla kot avtocesto, namreč hitro cesto.

 

Malo pred Budimpešto pa vidim tablo z oznako SLO.

Cluj in ČE-FE-RE

Zjutraj sva nadaljevala pot od Debrecena do Cluj-Napoca.
Ni mi bilo jasno kako da za 240km potrebuješ 4h. No, cesta vozi skozi mesta, vasi in nikjer ni avtoceste.

Po prihodu v hotel sva se odpravila v mesto.

Zvečer na pa tekmo med CFR Cluj in Manchester United FC.

On the road... do Debrecena

Joj ta dopust. Joj ta služba.

Si je potrebno zopet vzeti par dni za kak izlet.

Tokrat nekaj novega. Recimo 700km.

Odpravila sva se na pot. Po avtocesti, po sami ravnini, ki se imenuje Panonska nižina. Pogled na ogromna neskončna polja.

In namesto da bi se peljala mimo Bratislave, po obvoznici, sem zgrešila izvoz in sva šla čez center mesta. Ampak je bilo tudi lepo, čeprav je bila že tema.

Pot sva nadaljevala do Debrecena, kjer sva imela hotel. Najprej me je bilo malo strah ker so bile zunaj rdeče neosnke luči ampak soba je bila izredno lepa.