Nedelja.
Ura 6:45. Panika. Sem zamudila?
Ne nisem, še je čas, da vstanem, se napravim, obujem škornje in brž v gozd.
In sem hodila po gozdu in iskala gobice. Bilo jih je polno, ampak nobena taka, ki bi jo jaz poznala.
In zaslišim in drugega konca gozda "Alex, poglej".
Pa so eni že našli prvega jurčka. Ni bilo 10min in ponovno slišim "Alex, poglej" in sta bila kar 2 na kupu.
Že malo obupana hodim dalje. Sem si govorila, saj važno je le to, da grem na en daljši sprehod.
Potem sem dobila navodila "Jaz grem po tej strani, ti pa pojti po tisti" in naredim 5 korakov v "mojo" smer in ga zagledam. Temna rjava kapica med rjavim jesenskim listjem.
Mogoče sem se malo preveč - beri preglasno - razveselila ampak tako je.
Ampak ni ostalo pri temu. Čez kake pol ure hoje je zopet padla komanda. "Jaz grem po tej strani, ti pa pojti po tisti". Tokrat sem naredila še celo celih 10 korakov in spet je bil moj. In še en.
Vračali smo se po isti poti. Eni so še gledali naokoli jaz pa sem lepo po potki hodila, ko kar na enkrat na moji desni strani zagledam dvojčka velikana. Pa tudi ta sta moja.
Za zajtrk smo potem imel. Jurčke z jajčki.
Dober začetek dneva.
No comments:
Post a Comment